Težave subjektivnega zaznavanja barv
Nekoč sta se dva sogovornika zapletla v razpravo o barvah. Eden je trdil, da je zaznavanje barv za vse enako, medtem ko je drugi nasprotoval. “Ali je tvoja rdeča enaka moji rdeči?” “Morda vidiš ti namesto rdeče ‘mojo’ modro?” Razprava se je nadaljevala.
Morda se vam te dileme zdijo smešne ali brez smisla, saj predvidevamo, da vsi vidimo enako. A zadeva je bolj kompleksna, kot se zdi. Je možno, da barve dojemamo različno? Pustimo ob strani barvno slepoto in podobna stanja. Naše oči ob določenih okoliščinah zaznajo isto svetlobo kot oči sogovornika, vključno z barvami, ki so del svetlobe. Naše oči so sposobne videti svetlobo med 380 in 750 nm valovne dolžine. Če so naše oči zdrave in primerljive z drugimi, res vidimo precej enako. Pa je to res?
Kaj je resnica?
Razlika nastane v tem, kako te barve dojemamo. Vidimo z očmi, vendar zaznavamo z možgani. Oglejmo si, kako svetloba potuje. Obstajata dve vrsti fotoreceptorskih celic: paličice in čepki. Paličice zaznavajo senco in oblike ter so pomembne za periferni in nočni vid. Čepki so pomembni za zaznavanje podrobnosti pri dobri svetlobi in zaznavanje barv. Paličice in čepki so razporejeni po mrežnici, razen tam, kjer je optični živec povezan z možgani. Optični živec prenaša informacije iz mrežnice v možgane, kjer se te informacije pretvorijo v sliko, ki jo vidimo.
Na tej točki se uniformiranost konča. Vsak posameznik ima edinstven sistem, ki prevaja svetlobo v vidno sliko. Naše možgane, ki se prilagajajo različnim situacijam in psihofizičnim stanjem, je evolucija izpopolnila za preživetje – zato vidimo različno v različnih situacijah. Poleg tega ima naše dojemanje tudi čustveno komponento, ki temelji na izkušnjah.
Vpliv fiziologije in psihologije
Naše oči imajo svoje omejitve. Senzorji (čepki in paličice) se lahko pri določenih barvah nasičijo, kar vodi do napačnih informacij v možganih. Če dalj časa gledamo v zelen list papirja in nato pogledamo belo steno, bomo še nekaj časa videli obliko lista, vendar v rdeči barvi. Zakaj ne v zeleni? Naši čepki in paličice se utrudijo, možgani pa kompenzirajo prenasičenost z nasprotno barvo, ki je v tem primeru rdeča. Možgani torej poskušajo izravnati prenasičenost.
Zato je subjektivno težko določiti nevtralno belo barvo, saj naš “procesor” nenehno prilagaja odstopanja. Ko vstopimo v prostor z “toplo” svetlobo, bomo to sprva zaznali, vendar bo ta občutek čez čas izginil in zdelo se nam bo, da je svetloba bela. Možgani se prilagodijo in najdejo novo referenčno točko za belo.
Zaznavanje barv okoli nas je odvisno od strukture in vrste čutila za vid. Različne živali zaznavajo okolje okoli nas povsem drugače.
Je zaznavanje barv podobno delovanju fotografske kamere?
Naš vidni sistem ni podoben fotografski kameri, čeprav ima podobne komponente:
- Očesno zrklo – objektiv
- Očesne mišice – avtomatsko ostrenje
- Očesna leča – sistem leč v objektivu
- Mrežnica – senzor/film
- Možgani – procesor
Sodobne digitalne kamere in procesorji pomagajo pri obdelavi svetlobe, podobno kot naši možgani. Pri fotografiranju v umetni svetlobi nam algoritmi in tipala pomagajo procesirati svetlobo v sliko, ki jo želimo videti. Pri analognih kamerah smo za izravnavo svetlobe uporabljali filtre, zdaj pa to naredi procesor.
Za zaključek
Barve zaznavamo različno zaradi različnih okoliščin in psihofizičnih stanj. Človeški in živalski vidni sistem se je skozi evolucijo prilagodil za preživetje. Nekatere vrste vidijo več barv in manj podrobnosti, druge pa se osredotočajo na šibke svetlobne pogoje. Naše zaznavanje barv deluje odlično v naravi, vendar pri delu, kjer so barve pomembne, kot so fotografija, tisk in avtomobilska industrija, odpovemo. Zato je pomembno, da pri delu z barvami uporabljamo instrumente, ki so neodvisni od naše zaznave – spektrometre, umerjeno svetlobo in barvne karte. Le tako bomo dosegli ponovljive rezultate, neodvisne od subjektivnega pogleda.
Tomaž Berčič
