Tipografija – uvod in malo zgodovine
S tipografijo se srečujemo dnevno in povsod. Pisana beseda je ena izmed najpomembnejših izumov civilizacije in z njeno pomočjo prenašamo ideje, misli, sporočila, podatke…pravzaprav si življenja brez pisane besede sploh ne znamo predstavljati. Pisana beseda in tipografija spadata pod temelje civilizacije, kulturne identitete in seveda komunikacije.
V preteklosti je bilo slogov relativno malo in so bili predvsem domena in odraz določene kulture, kot je recimo Rimski imperij, ki je eden od nosilcev uvedbe pravil in standardov v tipografiji. Takrat so poznali pravzaprav samo en sam tip pisave, ki pa je bil jasen in berljiv. Dodaten slogovni razmah ali dobesedno eksplozijo tipografskih stilov je omogočil tisk in kasneje računalnik, ki omogoča oblikovanje prav vsakemu posamezniku, ki ima naloženo programsko opremo za postavitev teksta.
Oblika pisave, ki jo definirajo različni slogi, pa je prav tako pomembna kot sama vsebina. Če se omejimo samo na latinico, ki ima v zbirki največ različnih slogov, je le teh nekaj tisoč. Od prostoročnih, do strogo uniformiranih, modernih, arhaičnih…. Vsak slog ima svoj karakter, ki ga prenaša na sporočilo, ki ga sestavlja. Naloga oblikovalca je, da poleg osnovnih zahtev, kot je smiselnost in berljivost, te karakterje ustrezno uporabi pri sami obliki in ustrezno poistoveti s samo vsebino.
V preteklosti je bilo to delo zahtevnejše, ker na voljo ni bilo ustrezne tehnologije in je bila postavitev teksta v veliki domeni stavcev. Ti so sicer res dobro poznali pravila, žal pa je bil nabor pisav skromnejši že zaradi tehnologije – še 30 let nazaj so postavitev teksta urejali z dokaj primitivnimi metodami, kot je ulivanje črkovne forme iz svinca. Kasneje so se začeli uporabljati prvi računalniki, ki pa še niso imeli sistema, ki bi omogočal enostavno objektno oblikovanje. Pa še takrat je šlo bolj ali manj za tekočo vsebino, udarne naslove plakatov pa so risali kar „peš“.
Minimalizem in tipografija
Na tem mestu se ne bomo spuščali v sama tipografska pravila, ampak bi se dotaknili predvsem uporabe pravilnega sloga tipografije v danem trenutku in za določeno nalogo. Pri izbiri pisave za oblikovanje sporočila (pa naj bo to letak, knjiga, plakat ali spletna stran) velja enostavno pravilo : „Več je manj“. Sama pisava je grafičen element, ki ima že sam po sebi neko estetko vrednost in potrebno ga je uporabljati minimalistično, da na koncu ne prevladuje (slaba) forma nad vsebino.
Pretirana uporaba različnih pisav in slogov se je začela v začetnih časih namiznega založništva (se tudi sedaj, na žalost), ko se je tega dela lotilo veliko ljudi, ki so imeli sicer na voljo programsko opremo, znanja in izkušenj glede oblikovanja pa prav malo. Vsi od prvega do zadnjega pa so bili fascinirani nad množico naloženih pisav in nekateri so se prav trudili, da bi uporabili čim več različnih. Rezultat je bil znan – kakofonija različnih slogov in oblik, ki so naredili publikacijo zmedeno in težko berljivo.
Tipografija zajema določena pravila
Na splošno naj bi se držali nekaj osnovnih pravil in se temu lahko izognemo tudi brez poglobljenega znanja o tipografiji:
Minimalizem. Malo se zabremzajmo in si skrčimo nabor pisav, ki jih bomo uporabili. Največkrat ne potrebujemo več kot eno samo.
Hierarhija. Določimo hierarhijo (pri knjižnem stavku npr. – naslov, podnaslov, vsebinski tekst)
Ustreznost glede na vsebino. Glede na samo vsebino izberemo ustrezni slog (strog, igriv, eleganten, moderen, retro, …), tako nam bo pisava dopolnila sporočilnost.
Berljivost. Za publikacije, ki imajo veliko vsebine je ustrezna tipografija, ki je enostavna in lahko berljiva ter nam ne utruja oči. Pisave s serifi so za ta namen še posebej ustrezne, so pa zadnje čase malo „iz mode“.
Prostor. Kot omenjeno je vsako besedilo grafični element sam zase in zatorej potrebuje prostor, kjer bo živel in se izrazil. Pustimo torej več prostora okoli teksta in omogočimo tekstu da „diha“. Usmerjenost in berljivost bosta neprimerno boljša.
Kateri slog torej kam?
Tipografija je slogovno lahko razdeljena na nekaj vej in namenov uporabe:
Osnovni oziroma „železni repertoar“
Sem spadajo vse klasične tipografije, kot je neserifna Helvetica in njeni derivati, Futura, Franklin ghotic, ter serifne Times, Garamond, Palatino, … Uporabljamo jih lahko za vse namene, od naslovov, do vsebinskega teksta. Njihova prednost je enostavnost estetika in dobra berljivost tudi pri manjši reprodukciji. Primer:
Udarne, „mastne“ pisave
Tukaj je nabor izredno velik, uporabljamo pa jih večinoma za kratke naslove in slogane, kjer hočemo doseči takojšno vidnost in pozornost. Slogi so zelo različni, od bolj igrivih do strogo pravilnih oblik. Širina posameznega fonta je lahko ultra ozka, kot tudi zelo široka. Primer:
Prostoročne
So težje berljive, zato niso primerne za daljše tekste in so podobno kot prejšnje namenjene predvsem kratkim sporočilom, oziroma še največkrat jih uporabljamo za slogane in izreke. V sam ton sporočila vnašajo mehkobo in vtis presonaliziranega pristopa. Primer:
Okrasne pisave
Ta tipografija je primerna za zelo kratke naslove, uporabo v potencialno zelo bogato okrašenih aplikacijah, kot so jedilniki, letaki, vabila…se pravi povsod tam, kjer je forma enakovredna vsebini in bi radi dosegli tople čustva. Primer:
Pisav oziroma tipografij je mnogo vrst. Veliko ljudi se loteva izdelave lastne tipografije, kar je z uporabo specialne programske opreme bistveno lažje delo kot včasih. O uporabi tipografije so napisane celi kupi knjig in to je le nek osnoven in izredno kratek povzetek. Morda pa bo komu, ki se postavitve vsebin ali oblikovanja loteva občasno in ljubiteljsko, pomagal pri samem delu s pisavami.
