Prispevek bo strokovni javnosti morda malo nezanimiv, ker večina oblikovalcev pozna Pantone barve in njihovo uporabo (ter namen). No, pa za tiste, ki s tem še niso srečali ali pa tehnologije tiska ne poznajo tako dobro. Kaj je sploh Pantone? To je enostavno rečeno STANDARD barvnega prostora, ki se uporablja v oblikovanju in tisku za posebne namene. Za razliko od klasičnega procesnega tiska s katerim se srečujem dnevno v skoraj vseh »barvnih« tiskovinah je to malce drugače.
Pa najprej nekaj osnov. Klasičen procesni tisk je praviloma sestavljen iz vrednosti CMYK barv, s katerimi s pomočjo velikosti rastrske pike določamo vrednosti in intenziteto posamezne barve. Kot nam že ime CMYK pove, gre za tehniko 4 barv – Cyan, Magenta, Yellow in Black (črka »K« v nazivu). Po slovensko bi jim rekli Modra, Purpurna, Rumena in Črna. Te štiri osnovne »procesne« barve simulirajo učinek vseh ostalih. Kako?
Barve v procesnem tisku (CMYK)
Vsaka osnovna barva v CMYK je definirana z velikostjo rastrske pike, kot sem že omenil. Ta velikost določa intenziteto. Če imamo torej male pikice, bo barva našemu očesu videti bolj bleda (kombinacija z belim papirjem, ki ga s tiskom prekrivamo). Torej obstaja 100% zapolnitev, kjer so pike tako velike, da je pokritost polna (100%) in pa na drugem koncu velikost pike 0%, torej je tam pokritost nična in vidimo smo podlago (papir). Podoben princip srečujemo tudi v računalniških tiskalnikih.
S prekrivanjem teh pikic v teh 4 barvah in njihovih velikosti lahko dobro simuliramo praktično vse barve. Pikice teh štirih različnih barv se v našem očesu zlijejo v enotno barvo, ki jo dojemamo kot zeleno, rjavo, vijolično…itd. Tak postopek je za tisk ugoden, ker gre papir zgolj čez 4 tiskarske valje in s tem dosežemo učinek tisočerih barv. Tiskamo torej lahko barvne reprodukcije grafik, fotografij,..
Simulacija fotografije, dosežena z uporabo procesnega tiska
Pantone barve
Seveda pa samo s temi štirimi barvami težko dosežemo prav vse odtenke. Sploh se težava pojavi tam, kjer bi želeli imeti tiskan element v neki specifični in »čisti« barvi. Te osnovne CMYK barve so netočne pri odtenkih, ki so živo oranžni, živo zeleni…tam dobimo pri teh postopkih ubite in »umazane« barvne odtenke. Še dodatna težava se pojavi pri tisku drobnega barvnega teksta – prav tako kot pri reprodukciji fotografije je potem omenjen tekst sestavljen iz pikic (večjih in manjših), kar pa pri grafičnem elementu, kot je tipografska črka predstava težavo – zaradi rastra pikic enostavno nima ostrih robov.
Tipografski element v Pantone barvi in v CMYK načinu
Rešitev so v specifičnih primerih torej Pantone barve, ki so iz pigmentov FIZIČNO namešane za uporabo v tiskarskem stroju. To praktično pomeni, da je pri 100% intenziteti te namešane barve tiskana površina grafičnega elementa pokrita v celoti. Brez pikic in rastra. Zelena barva torej ni mešanica rumenih in modrih pikic, ampak točno določen odtenek zelene, ki je tovarniško namešana in je na voljo za trg pod svojo Pantone kodo (npr. – Pantone 235).
Tak način tiska uporabljamo predvsem v primerih, ko je zahtevan točno določen odtenek neke barve in tiskovina vsebuje večino le to barvo ali pa še kak drug Pantone (poslovne tiskovine, embalaža, …). Seveda imamo tukaj praktično težavo – če nimamo tiskarskega stroja, ki omogoča več kot 4 barve (za uporabo v CMYK je dovolj 4 barvni stroj), se moramo torej odreči, da bi hkrati tiskali recimo barvno fotografijo, ker nam en valj »zasede« ta Pantone barva. Pantone barv tudi ne moremo rastrsko mešati med seboj, da bi dobili nek tretji odtenek.
Pantone barva zahteva torej ločen tiskarski valj, ki tiska samo to barvo. Ekonomičen je torej pri zahtevah za točno določeno barvo in pri večjih nakladah, ker je potrebno za naslednji projekt stroj očistiti in zamenjati barvo.
Tomaž Berčič
