Vpadna in odbita svetloba

Barve predmetov, živih bitij itd. se razlikujejo od barv, ki jih vidimo npr. na ekranu domačega televizorja ali pametnemu telefonu. Prve so odbite od pigmentirane površine, druge pa sevajo direktno v naše oko. To sta precej različna principa. Prvega sestavljajo tri barve: rdeča, modra in rumena. Z mešanjem vse teh barv dosežemo vse ostale odtenke, uporaba vseh barv naenkrat pa rezultira črno barvo, ker so pigmenti vpili ves spekter in ni odbite svetlobe, ki bi prišla v naše oko. S tem se je vsak srečal že kot otrok pri slikanju z tempera barvami

Nasprotno pa pri vpadni svetlobi velja pravilo RGB prostora – tam vse odtenke dosežemo z intenzivnostjo rdeče, zelene in modre. Uporaba vseh barv enakomerno pa rezultira belo svetlobo. Če boste naprimer vzeli povečevalno steklo in ga približali BELEMU ekranu (TV, računalnik, telefon,..) boste opazili skupke rdeče, modrih in zelenih pikslov, ki od daleč delujejo  – belo. Intenzivnot vsakega piksla pa določa končno barvo, ki ga dojemamo z očmi in možgani.

 

Barve in odtenki v tisku

Tudi pri reprodukcijah v tisku bi radi dosegli ekonomsko ugoden sistem za simulacijo celotne barvne palete – torej z mešanjem nekaj osnovnih barv. Uporabimo torej pikice različnih barv, ki svetlobo odbijejo v naše oko in če so dovolj drobne, jih oko tako kot pri ekranu združi v neko »tretjo« barvo. Za potrebe procesnega tiska (večina tiskovin, revij, prospektov, knjig…) so razvili standard CMYK – Cyan (modra), Magenta (rdečo rožnata), Yellow (rumena) in K (črna barva). Slednja je namenjena dodatnemu kontrastu in črnini, ki jo samo z mešanjem CMY ne moremo doseči.

Vsi ostali odtenki so simulirani z velikostjo teh pikic, ki so razporejene v rastru. Tudi to lahko enostavno vidite s pomočjo povečevalnega stekla, ki ga približate neki tiskani večbarvni publikaciji. Sistem je dokaj enostaven in omogoča hitro in relativno poceni reprodukcijo. Posledično je to daleč najbolj uporabljan standard po celem svetu.

Na žalost nam uporaba tega sistema v nekaterih situacijah ne daje idealnih rezultatov. Predvsem so okrnjene nekatere zelo žive barve, kot sta svetlo zelena in še posebej oranžna (teh težav pri vpadni svetlobi, ki jo seva ekran, nimamo). Kjer je zahteva po čimbolj verni reprodukciji zelo visoka, se poleg CMYK lahko uporabijo tudi dodatne barve, kar pa precej zakomplicira in podraži sam tisk, poleg tega pa tako tiskanje potrebuje tudi posebne stroje.

Na dojemanje tiskane barve pa seveda vpliv v veliki meri tudi sam material, na katerega tiskamo. Barva mora biti za dobro reprodukcija čimbolj bela, pomembna pa je tudi struktura materiala. Matirane površine nam bodo dale bolj zamolklo in manj kontrastno sliko kot gladke in sijoče.

Prvi del prispevka si lahko ogledate in preberete TUKAJ

 

Tomaž Berčič