Vpadna in odbita svetloba
Barve predmetov in živih bitij se razlikujejo od barv, ki jih vidimo na zaslonih naših televizorjev ali pametnih telefonov. Prve so rezultat odbite svetlobe od pigmentiranih površin, medtem ko druge sevajo svetlobo neposredno v naše oči. Ti principi so precej različni. Pigmentirane površine temeljijo na treh osnovnih barvah: rdeči, modri in rumeni. Z mešanjem teh barv lahko ustvarimo vse ostale odtenke. Ko združimo vse barve, dobimo črno, saj pigmenti absorbirajo celoten spekter svetlobe, kar preprečuje, da bi se svetloba odbila v naše oči. S tem se srečamo že kot otroci pri slikanju s tempera barvami.
Pri vpadni svetlobi, ki jo oddajajo zasloni, pa velja pravilo RGB prostora. V tem prostoru vse odtenke dosežemo z intenzivnostjo rdeče, zelene in modre barve. Če kombiniramo vse tri barve enakomerno, dobimo belo svetlobo. Če vzamete povečevalno steklo in ga približate belemu zaslonu (TV, računalnik, telefon), boste opazili skupke rdečih, modrih in zelenih pikslov, ki od daleč delujejo kot bela barva. Intenzivnost vsakega piksla določa končno barvo, ki jo zaznavamo z očmi in možgani.
Barve in odtenki v tisku
Tudi pri tiskanju je cilj doseči ekonomsko ugoden sistem za simulacijo celotne barvne palete z mešanjem osnovnih barv. Uporabljamo drobne pikice različnih barv, ki odbijajo svetlobo v naše oko. Če so te pikice dovolj drobne, jih oko, podobno kot pri zaslonu, združi v novo barvo. V procesnem tisku (večina tiskovin, revij, prospektov, knjig) uporabljamo standard CMYK, ki vključuje Cyan (modra), Magenta (rdečo rožnata), Yellow (rumena) in Key (črna barva). Črna doda kontrast in črnino, ki je s samo mešanjem CMY barv ne moremo doseči.
Vsi ostali odtenki so ustvarjeni z velikostjo pikic, razporejenih v rastru. Tudi to lahko preprosto opazite s povečevalnim steklom, če ga približate tiskani večbarvni publikaciji. Ta sistem je enostaven, hiter in relativno poceni za reprodukcijo, zato je najbolj razširjen po celem svetu.
Na žalost nam uporaba tega sistema v nekaterih situacijah ne daje idealnih rezultatov. Predvsem so okrnjene nekatere zelo žive barve, kot sta svetlo zelena in še posebej oranžna (teh težav pri vpadni svetlobi, ki jo seva ekran, nimamo). Kjer je zahteva po čimbolj verni reprodukciji zelo visoka, se poleg CMYK lahko uporabijo tudi dodatne barve, kar pa precej zakomplicira in podraži sam tisk, poleg tega pa tako tiskanje potrebuje tudi posebne stroje.
Na žalost ta sistem v nekaterih primerih ne daje popolnih rezultatov. Predvsem so prizadete zelo žive barve, kot sta svetlo zelena in oranžna. Teh težav pri vpadni svetlobi, ki jo oddajajo zasloni, nimamo. Kjer je potrebna čim bolj natančna reprodukcija, se poleg CMYK sistema uporabljajo tudi dodatne barve, kar pa znatno podraži in zakomplicira tiskanje ter zahteva posebne stroje.
Dojemanje tiskane barve je močno odvisno tudi od materiala, na katerega tiskamo. Material mora biti čim bolj bel za dobro reprodukcijo barv, pomembna pa je tudi njegova struktura. Matirane površine dajejo bolj zamolklo in manj kontrastno sliko kot gladke in sijoče površine.
Prvi del prispevka si lahko preberete TUKAJ
Tomaž Berčič
