Nekaj kratkih o sami pisavi
Tema je precej široka, zato bo vse skupaj bolj kot ne laično. O zgodovini tipografije oziroma pisave niti ne bi zgubljal besed, zgolj na kratko. Pisava je ena izmed temeljev vsake kulture in če hočete tudi civilizacije. Omogoča nam zapisovanje idej, ki jih potem lahko potem posredujemo tretjim osebam brez naše prisotnosti in jih lahko arhiviramo. To pa je prednost, ki jo ima malo kateri človeški izum.
Kakor nam je znano, v svetu uporabljamo kar nekaj različnih pisav. Med najstarejše, ki so še v uporabi štejemo kitajske pismenke. Podobne so jim japonske, ki jih večina smatra identične kitajskim, kar pa ni res. Zgodovina obeh pisav je sicer ista, Japonci so kakor tudi veliko ostalih stvari v sodobnem času tudi pisavo skopirali od Kitajcev in jo izboljšali (vsaka podobnost z elektronsko industrijo je zgolj naključje). Naprednejše pisave so uporabljale že zapis fonetične izgovorjave (tudi hieroglifi!), najprej kot zloge, nato pa zapis soglasnikov in kasneje tudi samoglasnikov. Primer abecedne pisave je pravkar pred vami. V ta razred štejemo še Grško pisavo in cirilico.
Ker je bila včasih pisana beseda redkost, ki so jo obvladovali le izobraženci in redki državni uslužbenci. Pisanje je včasih veljalo za omikano opravilo in znanje. Iz tega se je razvila prava tipografska umetnost. Besede niso bile samo nosilec sporočila, ampak neka vrednota, ki je dokazovala civilizacijsko stopnjo.
Uporaba tipografije pri oblikovanju
Uporaba ustrezne tipografije pri oblikovanju v sodobni vizualni komunikaciji pomeni prav tako veliko več kot samo vsebina, pomembna je tudi forma. Besede so prav tako kot slikovna sporočila postala oblikovni element. S pravo izbiro tipografije, njeno umestitvijo dosežemo, da je tipografsko sporočilo v nekem mediju dobilo svoj karakter in nas ogovarja tudi skozi formo.
Ker je forma in izbira tipografije za komunikacijo prav tako pomembna kot sama vsebina, moramo upoštevati nekaj osnovnih pravil, da bi pri oblikovanju npr. oglasnih sporočil dosegli svoj namen. Ker je forma, ki jo tipografsko sporočilo predstavlja, enakovredna ostalim elementom, jo tudi obravnavamo tako. Tudi tukaj velja potem pravilo – »manj je več«. Dostikrat je besedilo edini likovni element, ki ga neko vizualno sporočilo vsebuje, tam je forma še pomembnejša. Z dobrim poznavanjem pravil in izkušnjami lahko dosežemo fantastične likovne učinke.
Nekaj osnovnih pravil, ki ji je dobro upoštevati
Izbira tipografije za svoj namen
»Vse ob svoje času« je izjavil ne vem kdo že, tukaj pa je enako. Tipografij je danes na voljo res veliko, kar pa ne pomeni, da moramo uporabiti v enem projektu prav vse. Tak pristop, kjer kar mrgoli različnih pisav, mi dvigne vse dlake in pritisk hkrati. Tipografijo izbiramo glede na karakter. Za močna sporočila uporabljamo mastne črke brez serifov, nek oglas za kozmetiko pa naj vsebuje nežno serifno pisavo, ki bo karakterno namenjena vsebini.
Predvsem pa se omejimo na največ dve družini pisave, ena naj bo za naslove, druga pa za besedilo. Da ne dobimo iz vsega tega neke “šobske solate”. Za vsebino je potrebno izbrati enostavno klasično tipografijo (Times, Helvetica, Garamond…), ki je lahko berljiva, pri naslovu smo lahko že bolj kreativni.
Hierarhija
Eno najpomembnejših pravil pri oblikovanju z besedilom je Hierarhija. Opazovalcu mora biti takoj jasno, kaj je naslov sporočila in kaj vsebina, torej kaj je čemu podrejeno. Ne samo z velikostjo, tudi z izbiro tipografije moramo nakazati, kaj želimo. To napako vidimo predvsem na kakšnih cenenih obvestilih, kjer besedila prav živalsko tekmujejo, katero je bolj pomembno, na koncu pa zaradi gozda ne vidimo več dreves in ves namen je bil izgubljen.
Postavitev teksta v sporočilu
Tukaj spet velja nek drug rek in sicer »manj je več«. Ker je tipografsko besedilo likovna forma mora biti razporeditev in velikost prostora, ki ga zasede besedilo, prav tako likovno odmerjena. Likovni elementi morajo biti med seboj tudi optično usklajeni imeti prostor za »dihanje«
Nekaj več na to temo lahko najdete tudi v novem prispevku.
Tomaž Berčič
