Barve naše vsakdanje (1. del)

Barve se tvorijo z nižanjem ali višanjem frekvence elektromagnetnega valovanja

Barve nastajajo s spreminjanjem frekvence elektromagnetnega valovanja

Svet okoli nas je raznobarven, vsaj tako ga zaznavamo mi in druga živa bitja. Vendar, kaj pravzaprav vidimo in kako to zaznavamo? Če se omejimo na fizikalne lastnosti svetlobe – elektromagnetnega valovanja, ki ga človeške oči zaznavajo kot vidno svetlobo, se razteza od približno 400 do 700 nm. Ta razpon valovanj naše oči interpretirajo kot svetlobo, ki se z višanjem ali nižanjem frekvence razdeli na različne barvne odtenke.

Na spodnjem koncu vidnega spektra najdemo vijolično svetlobo (približno 400 nm), na drugem koncu pa rdečo svetlobo (približno 700 nm). Vmes so vse ostale barve mavrice. Zaradi genetske zasnove naše oči ne zaznavajo drugih barv, kot sta infrardeča (IR) ali ultravijolična (UV) svetloba. Nekatere živali pa imajo receptorje tudi za to sevanje, kar jim pomaga pri zalezovanju plena ali izogibanju plenilcem.

Res vidimo, kar vidimo?

Občutek določene barve je v resnici manifestacija naših možganov, ki prejmejo električne impulze iz očesne mrežnice. V mrežnici so celice, občutljive na določene barve, imenovane čepki in paličice. Čepki so treh vrst in so odgovorni za zaznavanje rdeče, zelene in modre barve (RGB). Vsi vmesni odtenki so rezultat kombinacije intenzitete teh barv, podobno kot deluje senzor kamere. Paličice pa so namenjene zaznavanju svetlobe (svetlo-temno) in niso občutljive na barve; uporabljamo jih pri nizki osvetlitvi, zato takrat ne vidimo tako bogate palete barv. Vse postane nekako sivo. V polmraku težko razločimo barve in ne moremo dobro razločiti, ali je predmet rdeč ali zelen.

Ker je dojemanje svetlobe odvisno od možganov, ki se prilagajajo različnim situacijam, je težko ustvariti standard, ki bi temeljil na subjektivnem dojemanju. Zato so razvili numerične standarde, ki temeljijo na fizikalnih lastnostih, za potrebe reprodukcije. Tak standard je na primer vgrajen v vsako digitalno kamero, kar pa se razlikuje od naših občutkov. Zato smo pogosto presenečeni, ko čudovite barve v naravi na fotografijah delujejo sprane ali prenasičene. Senzor vedno enako zaznava valovno dolžino svetlobe z matematično natančnostjo.

Možgani pa se prilagajajo okoliščinam in spreminjajo naš občutek. Na primer, če smo obkroženi z rahlo rdečkasto svetlobo (klasična žarnica na žarilno nitko), se nam list papirja zdi bel, kot bi moral biti, posnet s kamero pa bo deloval rožnato. Možgani so našli novo sredinsko referenco za belo in jo tako tudi dojemamo – kot belo. Torej vidimo, da se na naše oči ne moremo vedno zanašati.

Tukaj je povezava na podoben prispevek, več o tem pa naslednji teden …

Tomaž Berčič