Težave subjektivnega dojemanja barv
Nekoč sta se prepirala okoli barv dva sogovornika. Eden izmed njiju je trdil, da vsi ljudje vidimo enako, drugi pa se s tem ni strinjal. »Je tvoja rdeča enaka moji rdeči?« »Morda pa vidiš ti namesto rdeče »mojo« modro?«…In debata se je nadaljevala.
Morebiti se vam te stvari zdijo smešne, zabavne ali celo brez smisla. Saj vendar vsi vidimo enako. Hja…vse skupaj je veliko bolj zapleteno, kot si morda mislimo na podlagi te izmišljene debate. Morda pa res vidimo barve različno? Pa pustimo ob strani sedaj anomalije kot so barvna slepota in podobna stanja. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da so naše oči ob določeni situaciji sprejele enako svetlobo kot sogovornikove, torej tudi barve, saj so del svetlobe. Tisti del, ki ga z našimi vidnimi receptorji pač lahko vidimo. Nekje od 380 do 750 nm valovne dolžine. Če so naše oči torej zdrave in podobne ostalim, potemtakem res gledamo precej enako. Pa je to res?
Kaj je resnica?
Razlika pa je seveda kako te barve dojemamo. Navsezadnje gledamo z očmi, vidimo pa z možgani. Pa pojdimo za začetek kar po sledi te svetlobe. Kot je znano Obstajata dve vrsti celic foto senzorjev: paličice in čepki. Celice, oblikovane kot paličice, zaznajo senčenje in oblike, potrebujemo pa jih za periferni in nočni vid. Čepki so pomembni za zaznavanje podrobnosti pri dobri svetlobi in zaznavanje barv predmetov, svojo nalogo pa opravljajo slabše pri šibkejši osvetlitvi in v mraku. Paličice in čepki so razporejeni po celotnem območju mrežnice razen na točki, kjer je optični živec povezan z možgani. Optični živec prenaša informacije, dobljene iz mrežnice možganom, ti pa jih spremenijo v sliko, ki jo vidimo. Tam pa se uniformiranost konča. Vsak posameznik ima nek svoj, subjektiven sistem, ki prevaja to svetlobo v vidno sliko in ker so naši možgani čudovit stroj, ki se odlično odziva na različne situacije in psihofizična stanja – to je prinesla evolucija, da smo lahko preživeli – tudi vidimo različno v različnih situacijah. Obenem pa obstaja tudi čustvena komponenta, ki je posledica naših izkušenj in prav tako pripomore k individualnemu dojemanju.
Dodatna omejitev pa je tudi sposobnost naših oči. Senzorji (čepki in paličice) se pri gledanju določenih barv lahko nasičijo in možgani sprejemajo napačne informacije. Če bomo na primer nekaj časa strmeli v zelen list papirja, nato pa pogledali belo steno, bomo še nekaj sekund videli obliko tega lista, ampak v rdečkasti barvi? Zakaj ne v zeleni, če smo buljili v zelen list? To je deloma krivda naših čepkov in paličic, ki so se utrudili, deloma pa je to krivda možganov, ki prenasičenost skušajo kompenzirati z nasprotno barvo, ki je v primeru zelene – rdeča. Možgani torej vidijo prenasičenost in skušajo to popraviti/izravnati. Zato tudi subjektivno težko določimo nevtralno belo barvo, ker se naš »procesor« trudi vsako odstopanje izravnati in to počne stalno brez našega zavedanja. To lahko prikažemo tudi s primerom: ko stopimo v prostor, ki je osvetljen z »toplo« svetlobo, bomo to tudi dojeli. Čez čas pa bo ta občutek izginil in zdelo se nam bo, da je svetloba bela. Možgani so se torej prilagodili in našli novo sredinsko referenco za belo.
Zaznava in dojemanje barv okoli nas je odvisna od strukture in vrste čutila za vid.
Je naš vidni sistem podoben fotografski kameri?
Nikakor ne, čeprav ima zelo podobne komponente, ki jih lahko primerjamo med seboj:
Očesno zrklo – objektiv
Očesne mišice – avto fokus
Očesna leča – sistem leč v objektivu
Mrežnica – senzor/film
Možgani – procesor
Kot vidimo, smo v sodobnem času z uporabo digitalne kamere in procesorja naredili še korak bližje, ker nam algoritmi in tipala pomagajo pri procesiranju svetlobe v tisto, kar bi radi videli. Recimo fotografiranje pri umetni svetlobi. Pri analogni kameri smo za izravnavo svetlobe morali uporabiti različne filtre, sedaj pa nam to naredi procesor, ki vhodni signal primerno obdela. Tako kot naši možgani.
Zaključek
Barve torej vidimo res različno. Deloma je to krivda okoliščin, deloma pa je za to krivo psihofizično stanje v trenutku gledanja. Človeški (in seveda tudi živalski) vidni sistem se je skozi evolucijo odlično prilagodil različnim situacijam, ki so pomagali osebku preživeti. Nekatere vrste vidijo recimo manj detajlov in več barv, tudi izven naših človeških zaznav. Druge pa so se specializirale za šibke svetlobne pogoje in jim barve niso tako pomembne. Če ostanemo pri našem – človeškem dojemanju barv, smo nekje v zlati sredini. Sistem odlično deluje v naravi, ko pa smo soočeni z delom, kjer so barve pomembne v drugačnih situacija, kot je recimo fotografija, tisk, avtomobilska industrija, … tam pa odpovemo. Ker nas oči/možgani tako lahko prevarajo, je pomembno, da pri delu z barvami uporabljamo inštrumente, ki so neodvisni od našega zaznavanja – spektrometri, umerjena svetloba, barvne karte…edino na tak način bomo dobili ponovljive rezultate, ki ne bodo odvisni od subjektivnega pogleda.
Tomaž Berčič
